Predavanje o sv. Elizabeti Ogrski
Društvo sv. Jakoba je v okviru predavanj, ki jih prireja vsak tretji petek v mesecu, v marcu v dvorani frančiškanskega samostana predstavilo sv. Elizabeto Ogrsko. Ob tej priložnosti je bila izdana tudi zgibanka o tej zanimivi Evropejki.
V uvodnem delu prireditve je v srednjeveških kostumih nastopil Ansambel za staro glasbo Glasbenega ateljeja Carl Orf Kamnik pod vodstvom prof. Bernarde Rakar, ki je zaigral dva plesa Hansa Lea Hasslerja. Predvajani skladbi sta ustvarili primerno vzdušje predavanju, ki je sledilo. V njem je bilo predstavljeno življenje ženske, katere spomin zaradi pomena njenega dela in vloge sega še v današnji čas.
Predavanje je ob 800-letnici rojstva in evropskem letu sv. Elizabete pripravila dr. Andreja Eržen, ki jo je prof. Marjeta Humar predstavila z besedami: »Kamničanka Andreja Eržen se je po diplomi iz splošnega jezikoslovja in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani pred desetimi leti zaposlila na Zvezi kulturnih organizacij Kamnik in po nekaj letih zasedla mesto samostojne strokovne svetovalke na Območni izpostavi Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Istočasno je nadaljevala študij na Inštitutu za humanistične študije v Ljubljani, magistrirala in se kot štipendistka švicarske vlade vključila v sociolingvistične raziskave slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Lozani. Kot samostojna raziskovalka v okviru švicarske univerze nadaljuje z delom tudi po opravljenem doktoratu. Posveča se mednarodnim primerjavam družbenih razsežnosti slovenskega jezika v različnih zgodovinskih obdobjih.
Z zgodovino so povezane tudi raziskave in aktivnosti, ki jim je Andreja Eržen kot Kamničanka v minulem desetletju posvečala pozornost: zlasti gre za obdobje nastanka mesta ter vlogo in pomen Andeško-Meranskih grofov, kar je obenem pomemben prispevek k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku. Kot avtorica obsežne razstave, organizatorka mednarodnega simpozija in sourednica zbornika na to temo – ne nazadnje tudi kot avtorica prispevkov v Kamniških zbornikih – je pomembno pripomogla k širjenju vedenja o naši evropski zgodovini ter utrjevanju pozitivne zavesti o tem.«
Na kratko je bilo življenje sv. Elizabete tako:
Sv. Elizabeta Ogrska (roj. 1207), mejna grofica Turingijska, se je rodila ogrskemu kralju Andreju II. iz arpadske dinastije in materi Gertrudi iz Andeško-Meranske rodbine, ki je imela obsežno zemljiško posest na naših tleh s sedežem v Kamniku. Štiriletno kraljevo hčer so zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. Odslej je živela na gradu Wartburg. Štirinajstletna se je poročila in rodila tri otroke: Hermana, Zofijo in Gertrudo. Zadnja se je rodila po očetovi smrti in je bila prav tako proglašena za svetnico. Mož Ludvik je umrl leta 1227 v Otrantu kot križar na poti v Palestino.
Po moževi smrti je Elizabeta zapustila Wartburg in odšla v Eisenach, kasneje pa v Pottenstein in Marburg. Živela je skromno, a odgovorno. Odpovedala se je bogastvu in moči in se posvečala skrbi za najrevnejše in bolne. Svojo bogato odpravnino, ki ji je pripadala po možu in si jo je morala izboriti od svojega nenaklonjenega svaka Raspeja, je uporabila za ustanovitev bolnišnice. V njej je negovala bolnike, ki so jih drugod odklonili. Sledila je vzoru uboštva sv. Frančiška Asiškega, ki je bil njen sodobnik in s katerim si je dopisovala. Vstopila je v njegov svetni tretji red. Naporno življenje jo je povsem izčrpalo. Umrla je leta 1231, stara 24 let.
Predavanju je sledil razgovor, v katerem je bilo postavljeno vprašanje, kaj pomeni, da se je sv. Elizabeta povsem odpovedala svoji volji. Dejansko to pomeni, da je v vsem sprejela božjo voljo.
Življenje sv. Elizabete kljub veliki časovni oddaljenosti zbuja nekatere primerjave s sodobnim časom. V nenavadno kratkem življenju, zapolnjenem z delom in izpolnjevanjem dolžnosti, ni bilo prostora za prikrajšanosti, ki bremenijo sodobne generacije. Sodobno življenje je dva-, trikrat ali celo večkrat daljše od Elizabetinega, vendar ga v mladosti velikokrat razjeda občutek neizpolnjenosti in nemožnosti samouresničenja, v starosti pa doživljanje osamljenosti. Kot otrok je bila deležna izobrazbe, primerne delu, ki ga je opravljala, predvsem pa vzgoje k samoobvladovanju, čutu dolžnosti in spoštovanju avtoritete. Vsi ti elementi so bili uravnoteženi. Sedaj pa prevladuje izobraževanje, vzgoja je v podrejenem položaju, avtoriteta pa v krizi. Spodbuja se tekmovalnost, medsebojno sodelovanje in prijateljstvo pa imajo vse manjši pomen.
Po končanem predavanju se je dr. Andreji Eržen v imenu Društva sv. Jakoba in vseh poslušalcev zahvalil Dane Holcar. Mnogi navzoči pa so se pod vtisom povedanega še dlje časa zadržali v pogovorih.
Janez Humar